Ko smo doma urejali okolico hiše, smo se odločili, da lahko en del parcele pustimo za zelenjavni vrt. Zelo sem se razveselila, da bom tudi jaz imela svoj vrtiček z osnovnimi in sezonskimi pridelki. Komaj sem čakala pomlad, da bom prvič zasejala nekaj zelenjave in začimbnic.
Pri hiši je bil vrt že pred časom, saj je bil v kotu parcele še vedno kompostnik. Ko sem pogledala, kakšno je stanje v kompostniku, sem videla, da je kompost, ki je ostal, še uporaben in bo količinsko zadostoval za prvo sezono. Prišla je pomlad in z možem sva se lotila lopatanja vrta ter pri tem uporabljala kompost, ki je bil še na zalogi. Pri tem sva se pogovarjala, kako bova zdaj sama pripravljala kompost. Spomnila sem se, kako me je mama, ko sem bila še doma pri starših, pošiljala nosit ostanke zelenjave in hrane na kompost, kjer so se zbirale snovi. Mož je menil, da to ne velja za vse ostanke hrane, saj je točno določeno, kaj lahko daš v kompost in kaj ni priporočljivo. Vsebovati mora zeleni in rjavi del. Zeleni del sestavljajo organski odpadki, olupki in ostanki sadja. Za rjavi del so primerni listje, slama in drugi suhi materiali. Vse mora biti v ustreznem razmerju. Kompost mora dihati, zato ga je potrebno obračati, in s tem se pospeši razgradnja. Ko sem ga poslušala, se mi ni zdelo pretežko narediti kompost, le da potem potrebuje čas, da nastane.
Če bova zbirala ostanke organskih snovi, ki jih uporabljamo doma, bo komposta bolj malo, in če moramo še čakati, da se naredi, bomo pridelali lasten kompost šele vsako drugo leto ali pa še kasneje. Navdušenje me je malo minilo, ampak sem hitro našla alternativo: na začetku, dokler se ne vpeljemo, bom kompost kar kupila. Mož se je strinjal, saj je že poznal znanca, ki se ukvarja s prodajo komposta, in je prepričan, da je zelo kakovosten.
