Kot otrok se dobro spomnim, kako me je bilo strah konjev. Čeprav sem živel na vasi in so bile te živali vse okoli mene, sem se jih še vedno bal, saj so bile res velike; mislil sem, da bi me lahko takoj pohodile in poškodovale. Poleg tega sem enkrat videl, kako je sosedov konj postal divji, zbežal in tekel po vasi. Od tistega trenutka so bili konji zame nekaj res strašnega. Z leti pa sem bil nekako »prisiljen«, da sem se z njimi več ukvarjal. Nisem bil dobesedno prisiljen, le veliko opravil sem imel okoli teh živali. Pri tem sem jih veliko bolje spoznal, kar mi je pomagalo dojeti, da konji v bistvu niso živali, ki bi se jih moral bati, saj so res čudovite. Zato sem nanje začel gledati čisto drugače in so me prav navduševali.
Nato me je kar naenkrat začelo zanimati tudi jahanje konjev. Na to sem prvič pomislil, ko sem se nekega dne sprehajal mimo polja, kjer sem videl človeka, ki je jahal konja. To je bilo videti zelo zanimivo in zabavno; deloval je povsem svobodno in videlo se je, da se zelo zabava. Tistega človeka sem nato še večkrat opazil, kako je izvajal jahanje konjev, zato me je to vse bolj vabilo, da bi se tudi sam preizkusil v tej aktivnosti.
Nekega dne sem svoj strah potisnil na stran in se odpravil na jahanje konjev, na katerega sem se predhodno prijavil. To je bila izkušnja, ki me je hkrati šokirala in navdušila. Danes se na jahanje res rad odpravim, saj sem v tem začel iskreno uživati, obenem pa sem s tem še bolje spoznal te čudovite živali.
